tammytale

(do slapu, severne stene in mosta pa vse do opičje gore, jezer in nazaj)

Tako je bilo. Šla sva na Gorenjsko.

Najin štiridnevni izlet se je začel malo bolj pozno, kot je po izkušnjah priporočeno, saj sva zaradi opravkov prvi dan na pot krenila šele okoli poldneva.

Nič zato, malo bolj sva odprla okna na avtu in se odločila, da preostanek dneva izkoristiva za sprehod po Kranju. Ustavila sva se pred centrom mesta, v večjem nakupovalnem središču in, iskreno, tam preživela več časa, kot bi bilo potrebno. To je bila tudi moja zasluga, saj nisem imela niti pametnih kopalk, niti primernih natikačev, v glavi pa čudovito predstavo, kako se bom vrgla v vsa jezera, ki jih bova obiskala in končno brez športnih copat, ampak v lahkotni obutvi, sprehajala po mestecih, ki jih bova raziskala. Izplen je bil uspešen in našla sem oboje, kar je redkost. No več o tem, koliko sem dejansko imela od nakupa kasneje, zaenkrat pa nazaj h Kranju.

Nove kopalke

Tako na grobo sva si želela videti mesto in začutiti njegov 'vajb'. Na koncu sva utegnila skočiti le do Prešernovega gaja, ki je dajal vtis mirnega parka. S kamni tlakovane poti med zelenico vodijo do nagrobnikov in kulturnih spomenikov, kot sta med drugimi nagrobni spomenik in doprsni kip Franceta Prešerna.

Takoj prvi dan sva dobila postrežen primer muhastega vremena, ki se je v naslednjih dneh izkazal za stalnico gorenjskih krajev. Ja, pripravite se na možnost padavin iz 'jasnega neba', v smislu da se oblaki prikradejo iz neznanega in kaj hitro lahko iz sebe spustijo naliv 😅.

No, na nebu sva začela opazovati, kako proti Kranju hitro drvijo temni oblaki pa sva se raje kar odpravila, da bi še v suhem našla najino nastanitev.

Še sreča, da imamo Google maps, ki naju je pripeljal direktno pred hiško, kjer sva rezervirala najino sobo. Izbrala sva Guest House Golja na Bledu, kjer sva za eno nočitev odštela 55€ (za oba).

Sprejela naju je gospa Amalija, ki nama je prijazno ponujala sok in jabolčni zavitek še predenj sva uspela vstopiti v sobo. Dala nama je ključ in pokazala, kje se nahajajo glavne komponente sobe.

Sobica je zelo lušten kotiček s francosko posteljo, dvema nočnima omaricama (za njima so vtičnice 😉), pred posteljo je ožja miza z dvema stoloma. Na levo stoji omara, v kateri so dodatni vzglavniki, kovtri in odeje.

Takoj ob vhodu v sobico, desno

V isti smeri je tudi kopalnica s tušem, umivalnikom, školjko, na voljo so bile tri majhne in dve veliki brisači pa tudi fen. Kopalnica je urejena, čista in z moderno barvno kombinacijo ploščic.

Kopalnica

Pri rezervaciji sva se pozanimala, če imajo tudi kuhinjo, da si lahko sama kaj pripraviva. Zelo rada namreč tudi to prakticirava. Za doplačilo 3€ na dan je možna uporaba majhne kuhinje, česar sem bila zelo vesela 😁.

Bile so opcije, da bi jedla tudi zunaj (vam pokažem kasneje v objavi 😊), ampak vedno in za vsak obrok nama ne sede močna hrana, kakršna se po večini izkaže ta iz restavracij, bistrojev in podobno 😉.

Kuhinjica je na prvi pogled delovala zelo skromna, ampak je imela štedilnik z dvema ploščama, korito, ozko odlagalno površino, mali odcejalnik posode, hladilnik z zamrzovalnikom, grelec vode in pa veliko izbiro posod, krožnikov in pribora. Nekaj malega sva sicer prinesla sabo, ampak se je na koncu izkazalo, da je bilo vse potrebno tam.

Na hitro sva se zapeljala do bližnjega Spara in nabavila osnovne stvari za naslednje dni. Priporočam, da s sabo vzamete vsaj začimbe, če boste kuhali sami.

Za hitro večerjo sva jedla svedrčke z arabiatto in dodano passato. Prve sem dodala preveč ali pa druge premalo, kakorkoli testenine so bile na koncu precej pekoče 😆. Pomagal je toast, da je ublažil zadevo.

Dneva je bilo hitro konec in odpravila sva se spat, da bi naslednji dan zgodaj štartala naprej.

Recimo, da je bilo zgodaj 😄.

Načrtovala sva, da se odpeljeva do Kranjske gore in se tam skopava v kakšnem jezeru ter raziščeva okolico.

Med Bledom in Kranjsko goro je pot seveda kar dolga in v planu je bil tudi kak postanek vmes, ampak nič nisva začrtala v naprej. Tako sva se (oziroma bolj moj dragi, ki je malo že spoznal te konce) podala najprej proti Mojstrani. Preko slik v nadaljevanju boste videli, zakaj je bila to fenomenalna odločitev 😊.

Pogled na gore med vožnjo

Lepo in priročno je, da so večja mesta po večini povezana z avtocestami, tako da je vožnja hitra in tekoča.

Peljala sva se mimo Jesenic, kjer se z avtoceste lepo vidi na gosto posejane hiše, nekaj blokov in pa tovarno SIJ Acroni.

Pot do Mojstrane ni v celoti speljana po avtocesti, ampak tako lahko še lepše občudujemo in vidimo naravo okoli sebe. Ves čas so naju spremljali visoki vrhovi, nekateri s kamnitimi glavami, drugi s travnatimi.

Zavila sva levo za Mojstrano in se (glede na naknadni pregled poti) peljala po Triglavski cesti in parkirala, kjer se nama je zdelo najbolj primerno glede na prostor, ki je bil na voljo. Malo širša cesta in parkiran avto sta nama dala znak, da lahko na tem mestu preklopiva iz štirih koles na štiri noge.

Predvidevam, da sva parkirala tukaj:

Parkirni prostor

Smer poti ob Triglavski Bistrici

Zdaj!! Zdaj pa se je začel p r e č u d o v i t sprehod do p r e k r a s n e g a cilja. 😍

Takoj sva zavila levo čez manjši most in moja usta in oči so bili od tu naprej samo še na široko odprti. 😃

Kristalno čista voda, tako prozorna, da na mestih nisi vedel, ali gledaš zrak ali vodo, se je pretakala po nežno belih kamnih in kamenčkih.

Čez most nad Triglavsko Bistrico

Par metrov naprej v gozdu je čist in svež zrak polnil najina pljuča. Neverjetno! Res…noro prijeten občutek, ko se ti zdi in se zaveš, da si en majhen delček narave, ki jo lahko samo občuduješ in ceniš.

Hodila sva po gozdni potki, nisva točno vedela kam in kako dolga bo pot, a ob takšni spremljevalki kot je Triglavska Bistrica, bi lahko hodila v neskončnost.

Na obrobju potke sva se ustavila še ob kakšni na novo videni cvetki in tako počasi prispela do naslednjega kažipota, ki naju je prek drugega mostička popeljal nazaj na glavno cesto.

Od tu je le še nekaj metrov in en hribček do Koče pri Peričniku. Tu si lahko ogledate, kakšna pot vodi do slapu. Nič bat zaradi številk, malo je strmo, ampak vredno vsakega koraka, obljubim! 😊

Pot se v dolžini 600 metrov povzpne za 100 metrov nadmorske višine, na vrhu pa potrpežljivo in burno obenem čaka veličastna gmota vode. 💗

Najprej sva se strmo povzpela skoraj naravnost navzgor, potem pa je potka speljana vijugasto, tako da je malo lažje. Na eni točki je možnost zaviti levo, kjer pot vodi do mini razgledne plošče, desno pa je sicer pot označena kot nezavarovana, ampak tukaj pridete do tega, po kar ste dejansko prišli. 😃

Del poti pri Peričniku

Najprej po strmini, nato med drevesa, potem pa se pogled razpre in pred sabo imate gromozansko skalo, ki gleda iz hriba, po njej pa se spuščajo kapljice vode, ki vas bodo ujele kot osvežilni poletni dež.

Skala se na spodnjem delu umakne v hrib, spelje pa se v potko, ki vodi…pazi to!...za slap in na drug konec krožne poti, ki pelje nazaj h koči.

Enkratno doživetje, ki mi ga nobena slika ali posnetek ne bi mogel tako čudovito prikazati.

Povzpela sva se proti potki in že naju je zajel ta dež iz jasnega neba. Bilo je osvežujoče in neverjetno zabavno. Ves čas je slišati glasno šumenje slapu, ki ga imate direktno pred sabo.

Peričnik z desne strani

Še bolj sva se mu približala in poleg dežja začutila še prš, ki ga tok vode oddaja. Dobesedno mi je zastal dih, ko sva prišla direktno za slap, saj naju je poleg dežja in pršenja zadel še tok zraka. Smejala sem se do ušes, noro navdušena sem bila in se počutila kot otrok matere narave, ki pleše v vrtincu dežja in vetra.

Težko je opisati z besedami, zato vam lahko samo priporočam, da si to čudo ogledate sami.

Na drugi strani poti naju je na spodnjem delu, kjer voda trči ob skale, pričakala se mavrica. Prav pravljično doživetje, vam povem. 😊

Mavrica <3

Od tukaj bi lahko šla še višje do zgornjega slapa, ampak sva se odločila, da si pustiva to za drugič, ko spet prideva. 😃

Na koncu nama je bilo malo žal, saj sva pri koči od redarja izvedela, da se od zgornjega slapa lahko vidi vrhove Triglava. No, pa drugič. 😉

Prikaz zgornjega in spodnjega slapa

Prav tako sva dobila informacijo, da se lahko od koče v razdalji sedmih kilometrov popeljeva vse do Aljaževega doma. To sva tudi storila. Morda bi bilo dobro vprašati, kakšen teren naju čaka, glede na to, da sva se pripeljala z 'mašino' 1.2. 😆 Po drugi strani pa bi si verjetno premislila, tako da bolje, da sva se kar odpravila.

Najprej po isti poti nazaj, po gozdu, ob reki, nato pa z avtom v isti smeri kot prej, samo na desni strani reke in po asfaltirani cesti. Do Koče ob Peričniku je ta bila še zelo prijazna, naprej pa je pokazala svojo strmo plat. 😆 Sicer pa logično, nekako je treba priti višje. 😅

Na enem odseku je na prometnem znaku celo pisalo opozorilo, naj prestavimo v prvo prestavo, saj je bil naklon ceste 25%. Malo v šoku sva se spogledala, nato pa počasi speljala in se prebila čez ta odsek. Spet je bilo malo bolj ravno pa spet malo v hrib in ob hitrosti, ki jo moraš pri takem terenu držati, se je teh sedem kilometrov zdelo majčkeno dlje. 😉

Midva sva itak prispela cela, avto pa na srečo tudi. Malo pred Aljaževim domom sva prispela na veliko jaso, kjer nama je gospod Franci zaračunal 3,50€ za parkirnino.

Sprehodila sva se mimo zapornice, pred nama na desno se je ponosno dvigal Stenar, šla sva tudi mimo Šlajmerjevega doma, nato pa se je potka med drevesi razširila in prišla sva do Aljaževega doma.

Stenar

Šlajmerjev dom

Na levi strani se postopno iz z gozdom pokritih vzpetin v kamnite višave prelevi severna stena Triglava, na desni pa so poleg Stenarja vidni še vrhovi Križ, Dolkova špica, Škrlatica in Rokavi.

Severna stena Triglava

Ostali vrhovi

Od te točke, ki s slikovitim okolišem spominja na sceno iz Kekčevih filmov, je pot možno nadaljevati zgolj s primerno gorsko oziroma pohodniško opremo. Tako da sva se naužila impresivnih razgledov in počasi odšla nazaj proti avtu.

Okoliš Aljaževega doma

Sedaj sva vedela, kakšna pot naju čaka in čeprav je bilo navzdol lažje za avto, so se nama nekateri odseki šele zdaj zdeli zares strmi, navzgor namreč ne dobiš takega občutka. Ampak šlo je gladko 😀 in tudi do naslednje destinacije sva prispela cela.

Mahnila sva jo naprej proti Kranjski gori in zavila v smeri jezera Jasna, kjer sva želela preizkusiti (menda) mrzle gorenjske vode in namočiti noge ali pa še kaj več. 😉

Jezero Jasna

Na vrhu nas je ujel dež pa sva zato plane zamenjala za peš spust do mesta in postanek, da nekaj pojeva. Šla sva v trgovino in si vzela štručke, tofu ter že pripravljeno mešanico kuskusa, čičerike in nekaj zelenjave. Priznam, zelo dobra ideja za obrok, ki je priročno že narejen in zapakiran. Super rešitev za na hitro. 😁

Reka Pišnica

Kot sem omenila na začetku, je vreme v gorenjskih krajih zelo hitro spremenljivo, v razmaku minut so se začeli izza vrhov približevati temni oblaki in še predenj sva utegnila priti nazaj do avta pri jezeru Jasna, se je iz njih ulilo na polno. 😅

Želela sva si ogledati še naravni rezervat Zelenci pa sva pri tem nalivu in bliskajočih se oblakih raje zavila na pot nazaj proti Bledu.

Res je, da se je raziskovanje v drugem dnevu končalo malo hitreje, ampak se je izkazalo za idealno naključje, saj sva doma v miru pripravila sendviče in kuskus solato za naslednji dan. V načrtu je namreč bil celodnevni izlet, na katerega sva želela iti dobro založena in spočita.

Za ta dan pohajkovanja je bil plan najbolj obsežen in tudi najbolj konkretiziran. V Bohinjski Češnjici (jaaa noo, a ni najbolj kjut ime ever 😁) smo se dobili še z dvema kolegoma in se skupaj odpravili do mosta na soči. Ampak! To ni bil preprost in običajen prevoz do tja. Ne, ne 😁. Do cilja smo prispeli z avtovlakom. Prvič sem slišala za to, čeprav bi mi lahko bilo logično, če obstaja ladja, ki prevaža avte, zakaj ne bi še vlak. 😊

Vkrcani avti na vagonih

Bilo pa je že samo krcanje napeto doživetje, saj do zadnjega nismo vedeli, ali nas bodo spravili na vlak ali ne 😅. Prostora je nekje za 25 – 30 vozil, ampak je vse odvisno od tega, kako dolga so posamezna vozila. Do postaje smo prispeli štirideset minut prej pa je bila kolona pred nami že zelo dolga. Sploh nam ni bilo jasno, od kdaj že potem tisti čakajo v vrsti. Vozovnice se kupijo na licu mesta, ko pride mimo konduktor in potrdi, ali je za avto še dovolj prostora na vlaku. Cene in ure odhodov lahko najdete na spletni strani slovenskih železnic. Konduktor je štel in štel, mimo nas je prišel kakšne petkrat in vsakič nam je rekel, da ne ve, da ne more še nič zagotoviti. Poslednjič pa le pride in reče, da je naš avto zadnji, ki se še lahko naloži. Šjuuhh, bilo nam je kar lažje pri srcu, čeprav živčkanja še ni bilo čisto konec 😅.

Avti se začnejo premikati in drug za drugim nameščati na vagone vlaka. Stali so res trdno skupaj, na koncu pa se prostor začne manjšati, mi začnemo gledati in šteti, koliko avtov je še pred nami. Pet! 😯Prostora pa izgleda za maksimalno tri. 😳 Vsi pred nami se sparkirajo in glej ga zlomka še ena luknja je bila vmes. Zdaj pa previdno in z občutkom bočno parkirat. Da bi bil avto za deset centimetrov daljši, se ne bi stisnili vmes. Tako pa se je dobro in na centimeter natančno izšlo, oddahnili smo si ter se veselili neznane, a zanimive poti na vlaku in v avtu obenem. 😁

Pogled iz avta na vagon

Peljali smo se par sto metrov na prostem, nato pa kmalu zavili v temen, nerazsvetljen tunel. Po popolni temi, takšni, kjer oko nima zaznati niti kančka svetlobe, da bi karkoli razbralo okoli sebe, smo se vozili vsaj kakšnih deset minut. Težko sicer ocenim, v takšnih okoliščinah še občutek za čas malo opeša. Vendar se je začelo svitati in ob čisto zadnjem delu tunela je bilo možno videti, da je sezidan z zidaki, ročno in da je delo trajalo lep čas. Štiri leta, če smo natančni. Delavci so ga med leti 1900 in 1904 najprej ročno izklesali v hrib in ko so prišli dovolj globoko, s pomočjo razstreliv še bolj izdolbli. Prav impresivno.

Za tunelom se je pot nadaljevala pretežno ob pobočju hriba, ki se je v višave dvigal tik ob naši levi, v globino na desni smo lahko opazovali kraje, vasice, vzporedno z nami pa tudi bolj osamele hiške nataknjene na sredi hriba. Vožnja je bila nekaj res posebnega in na koncu je postaja Most na soči prišla še prehitro 😊.

Vožnja med hribi

Od tam smo pot nadaljevali proti Tolminu, kjer smo se ustavili za ogled Tolminskih korit. Aha pa še tole 😅 pripravite se na plačevanje praktično vseh parkirišč (povprečno za 3€ na uro...jap 😅), tudi pred vhodom do korit smo za tri ure parkiranja plačali pet evrov.

Vstopnina je znašala 8€ na osebo (7€ za študente), če pa vzamete bohinjsko kartico pa imate ta ogled vštet zraven. Pot med koriti je krožna in dolga približno kilometer in pol. Res je čudovita 😃. Tik ob visokih navpičnih stenah je speljana potka, kažipoti vodijo med drugim do medvedje glave, Dantejeve jame in hudičevega mosta. Ves čas pa v spremstvu kristalno bistre in osvežujoče reke, ki je v enem delu na dosego roke, v drugem pa je komaj vidna skozi grmovje in drevesa v globini soteske.

Naj vas ne preseneti, kako hitro gre sprehod okoli. Res je, da do hudičevega mosta pelje eden bolj strmih vzponov, ampak vas po prečkanju mostu čaka le še manjši spust in že ste pri leseni hiški, kjer se pot začne.

Po ogledu korit smo se napotili proti Kobaridu, kjer sva midva krenila po ozkih ulicah majhnega mesta, druga polovica četverice pa si je ogledala vsebine Kobariškega muzeja prve svetovne vojne.

Uličice sva hitro prehodila in preostanek časa izkoristila, da napolniva najine energijske zaloge. Na plano so pokukali sendviči, ki sva jih prejšnji dan pripravila, zjutraj pa le še sestavila skupaj. Bila sva opremljena za nadaljevanje poti, ki je peljala vse severneje po Sloveniji, dokler ni prečkala italijanske meje in nas čisto po presenečenju pripeljala do ogromnega jezera, ki se je kar naenkrat pojavilo za ostrimi ovinki, pod visoko ležečo cesto, po kateri smo se pripeljali.

Lago del Predil

Naknadno smo ugotovili, da smo naleteli na Rabeljsko jezero (Lago del Predil), ki se nahaja v italijanski občini Trbiž, v neposredni bližini prelaza Predel. Za par minutk smo se tam tudi ustavili ter si pretegnili noge, predihali pljuča in napasli oči.

Kaj kmalu so se pred nami začeli pojavljati veličastni vrhovi avstrijskega dela Julijskih Alp, peljali smo se skozi nekaj slikovitih alpskih vasic in kar hitro našli tudi našo naslednjo destinacijo – Opičjo goro (Affenberg) pri Beljaku.

Vstopnina je znašala 13€ za odrasle in 11€ za študente, kjer gre za skupinsko vodenje, ki traja prb. 45 minut. Najprej smo dobili navodila, kako se vesti v parku in kako obravnavati opice, nato pa smo naredili manjši krožni sprehod po enem delu 4000 m² velikega ograjenega rezervata. Na nekaj točkah smo se ustavili, da nam je vodička povedala zanimivosti o gozdu in o opicah. Opice makaki so preselili iz Japonske, saj so tam bile ogrožene. Leta 1996 so pripeljali 40 opic, zdaj pa jih je tam že preko 160.

Opice se gibljejo prosto po parku, med in na drevesi in, iskreno, bilo je zelo zanimivo doživetje, videti opice tako od blizu. Dajale so občutek, da se počutijo čisto domače in se niso pustile motiti pri svojih običajnih opravilih. Seveda na ogled do vodičke niso prišle vse, zgolj tiste, ki se rade družijo. Ostale imajo velik del gozda, kjer se lahko v miru odmaknejo od dogajanja. Vsak dan dobijo 200 kilogramov sadja in zelenjave ter 30 kilogramov kosmičev, da se vse najedo.

Opice živijo v delno prostem okolju, saj je celotno območje vseeno ograjeno, da opice ne pobegnejo in niso prepuščene samim sebi v okolici, kjer najverjetneje ne bi znale ali zmogle preživeti. Ves čas sem razmišljala, če se mi zdi tak koncept v redu. Opice so rešene, da ne bi izumrle, a še vseeno 'zaprte'. Kar je zopet po eni strani razumljivo, da preživijo, po drugi pa nam ne morejo povedati, ali z ogledi motimo njihov mir. Spet pa razumem, da z vodenji organizacija pridobi potreben denar za hrano in vzdrževanje, saj je privatna. Kot rečeno, so mala bitjeca, ki so nam strašljivo podobna, dajala vtis, da se počutijo čisto sproščeno, igrivo in nagajivo, tako da sem jih ves čas z veseljem in občudovanjem opazovala.

Bilo je že pozno popoldan, tako da smo po ogledu krenili direktno proti domu, najprej spet do Bohinjske Češnjice, kjer sva se vkrcala nazaj v najino 'mašinco' in se odpravila proti Bledu.

Večer sva zaključila z mega okusno pojedino iz Public bar and vegan kitchen Bled. Dva burgerja s pečenim krompirjem sta naju napolnila do roba, tako da sva se sita, vesela in prijetno utrujena le še zvrnila v posteljo in sanjala o naslednjem, zadnjem dnevu najine avanture.

Zbudila sva se čisto po občutku, nisva imela budilke, saj sva si zadala tak sproščen, v izi zadnji dan. Kamorkoli in kakorkoli naju zapelje, bo v redu. Odločila sva se, da greva do Bohinjskega jezera in se le namočiva v eno izmed gorenjskih vod.

Vreme je bilo sončno in ravno prav toplo, voda v jezeru pa takoj pod gladino prijetno mlačna. Jaz se kljub temu nisem opogumila, je pa dragi rekel, da so globje plasti kar hladne. Jezero je ogromno! In čudovito 😊. Voda je bila tako čista, da na prodnati 'plaži' ni bilo videti, kje je njen rob. Kamenčki pod vodo in na suhem so bili nerazločljivi. Za izposojo so na voljo supi in kanuji, po jezeru pa pelje tudi ladjica. Skoraj tako je, kot da si obenem na morju in v gorah.

Malo sva še posedela na pomolu in kaj kmalu so se iznad vrhov pojavili oblaki, ki sicer niso bili številčni, ampak sva se vseeno odpravila. No, do Bleda jih je bilo zmeraj več in medtem ko sva poskusila še eno dobroto iz Public Bled, se je iz neba ponovno ulilo. To naju sicer ni ustavilo, da sva na poti iz Bleda zavila še do Tavci vegan cafe, kjer sva si za poobedek vzela tako sočni in mehki sladički, da sta zmanjkali že po par metrih od njihovega izvoza (več sicer v mojih ustih kot njegovih, ampak pustimo malenkosti 😜).

Čičerikina omleta v Public Bled

Donut in cupcake iz Tavci vegan cafe

Od tu naprej pa konec postankov, konec čudovitega izleta, polnega prelepih razgledov in doživetij, navdušenja in čudenja, le še pot do doma je bila pred nama.